V prostem času rad sede na motor

Slika: FB Ivo Bajec

Iva Bajca smo lahko spoznali pred štirimi leti, ko je tik pred lokalnimi volitvami kot neodvisen kandidat vstopil v tekmo za mesto župana Mestne občine Kranj. Kot novinec na političnem parketu je dosegel velik uspeh, do uvrstitve v drugi krog županskih volitev so ga ločili manj kot trije odstotki. Pa vendar za vse tiste, ki vas ne poznajo, kdo je Ivo Bajec?

V prvi vrsti sem družinski človek, z Mojco sva poročena že šestintrideset let. V zakonu sta se nama rodila sin Rok in hči Eva. Sedaj sem tudi že dedek dvema zvedavima deklicama, na kar sem še posebej ponosen.  Poleg družinskih vrednot prisegam na pošteno delo.

Kakšen je bil Ivo v mladih letih?

Rojen sem v Britofu, kjer še vedno živim. Osnovno šolo sem obiskoval v Predosljah in se vseskozi tudi ukvarjal z različnimi športi. Najbolj pri srcu mi je bilo smučanje, kjer sem dosegel kar nekaj zavidljivih rezultatov. Vrsto let sem bil član Smučarskega kluba Triglav. Še danes rad vnukinjama pokažem svojo zbirko medalj in pokalov.

Po zaključeni osnovni šoli ste si za Gorenjca izbrali nekoliko nenavadno srednjo šolo. Kam vas je zanesla pot?

Vedno sem si želel, da bi plul po širnih morjih, tako da izbira srednje šole ni bila težka. Zame edino prava, je bila Tehnična pomorska šola v Piranu. Po zaključku srednje šole  sem se odpravil na potovanja po širnih morjih. Tako sta služba in hobi postala eno. Preplul sem velik del svetovnih morij, kjer sem kot poročnik trgovske mornarice delal kot navigator – bil sem odgovoren za pravo pot.

Kasneje vas je profesionalna pot zanesla na železnico. Zakaj ste opustili svojo veliko ljubezen do pomorstva?

Zaradi krize v pomorskem transportu in s tem pomanjkanja posla sem se prekvalificiral v prometno transportnega tehnika pri Slovenskih železnicah. S trdim in poštenim delom ter dodatnim študijem in izobraževanjem sem kmalu napredoval. Več let sem bil vodja železniške postaje v Kranju, nekaj let vodja sekcij in potem do upokojitve vodja 12. koridorja za področje tovornega prometa. Bil sem odgovoren za potek tovornega železniškega prometa od Jesenic do Dobove.

V lanskem letu ste se upokojili, vendar ste še vedno aktivni, povezani z železnico. Kakšna je vaša sedanja vloga pri Slovenskih železnicah.

Še kot aktivni železničar sem večkrat slišal željo po ustanovitvi društva, ki bi povezovalo upokojene delavce Slovenskih železnic. Žal vrsto let ni bilo nikogar, ki bi to željo uresničil. Zato sem takoj po upokojitvi ustanovil Društvo upokojencev Slovenskih železnic. Bivši kolegi so me izvolili za predsednika. Deležen sem tudi velike podpore vodstva Slovenskih železnic in tako naše društvo šteje že več kot 300 članov.

Ste velik ljubitelj potovanj, obiskovanja tujih krajev, spoznavanja življenja izven Slovenije, kar človeku daje neko širino in drugačen pogled na domovino. Je bilo vaših potovanj po zaključku pomorske kariere konec?

Dokler sta bila otroka majhna, smo potovanja načrtovali tako, da sta tudi onadva lahko uživala in spoznavala svet okoli sebe. Ko sta otroka odrasla, sva si z ženo zaželela drugačnega potovanja. Kupila sva motor in začela načrtovati motoristične potepe. Tako danes skorajda ni mesta v Evropi, kjer nisva bila. Vendar pa je vedno najlepša pot domov, na Gorenjsko. Ni lepše pokrajine na svetu in vedno sem vesel, ko se vrnem domov, v Kranj.

Ko sem prihajal na ta pogovor k vam, sem vas zalotil na vrtu, kjer ste pobirali pridelke. Opazil sem tudi rastline, ki niso značilne za Gorenjsko.

Veliko časa preživim na vrtu.  Vrtnarjenje me sprošča in polni z energijo. Z ženo skrbiva, da smo samooskrbni. S pridelki oskrbujeva tudi sinovo in hčerino družino. Lokalno pridelana hrana je nekaj, kar moramo podpirati. Tudi meso in mlečne izdelke kupujemo pri okoliških kmetih.

Imam pa na vrtu tudi sadike, ki niso značilne za naše kraje. Na našem vrtu najdete asimino, goji jagode, nashi, granatno jabolko, fige, aronijo, lovor, kaki in še marsikaj drugega. Udeležujem se tudi izobraževanj s področja samooskrbe in naravne pridelave hrane. To le še utrjuje moje prepričanje o pomembnosti  samooskrbe in podpori lokalnih pridelovalcev hrane.

Pred štirimi leti ste se praktično nekaj dni pred pričetkom volilne tekme odločili, da kandidirate za župana Mestne občine Kranj. Ste po volitvah ostali še aktivni v politiki?

Po oblikovanju nove oblasti v Kranju so mi zaupali mesto v Nadzornem odboru Mestne občine Kranj, kjer so me izvolili za predsednika tega zelo pomembnega organa kranjske občine. Nadzorni odbor je najvišji organ nadzora v občini in skrbi za namenskost in smotrnost porabe občinskega proračuna, ugotavlja zakonitost in pravilnost poslovanja občine in njenih zavodov ter nadzoruje finančno poslovanje. V štirih letih smo s kolegi iz Nadzornega odbora opravili veliko nadzorov in večkrat opozorili na nepravilnosti in zahtevali popravke neskladij z državnimi, občinskimi in drugimi predpisi.

Z delom v Nadzornem odboru sem podrobno spoznal poslovanje občine in njenih zavodov. Odkrili smo mnogo področij, ki bi jih bilo potrebno izboljšati, poenostaviti, predvsem pa racionalizirati. S tem  bi prihraniti veliko sredstev, ki bi jih lahko uporabili bolj smiselno.

Obenem sem se, z upanjem na izboljšanje kakovosti življenja starostnikov v Kranju, pridružil Svetu zavoda Doma upokojencev Kranj, kjer so me izvolili za predsednika.

Ste se zaradi teh spoznanj odločili, da ponovno kandidirate za župana Mestne občine Kranj?

Res je, moja spoznanja pri delu v Nadzornem odboru so me gnala v to, da se ponovno vključim v tekmo za mesto kranjskega župana. Tokrat imam namen zmagati in spremeniti vse, kar trenutno ne poteka tako, kot bi moralo. Pri tem prizadevanju me podpirajo stranke SDS, NSi in SLS. S skupnimi močni verjamem, da nam bo uspelo. Imamo ekipo, imamo znanje in energijo, da kranjska jadra obrnem v pravo smer in zagotovimo tako mestu kot tudi podeželju enakomeren razvoj, varnost in blaginjo.

Gospod Ivo Bajec hvala za pogovor.