Danes, 17. maja, obeležujemo dan tihega spomina na vse, ki jim je revolucionarno nasilje odvzelo življenje. Ta dan je bil leta 2022 določen kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, a je bil že po enem letu, 16. maja 2023, ukinjen s strani vlade Roberta Goloba.
Takšna odločitev je zaznana kot omalovaževanje spomina na žrtve, saj ukinja državno priznanje njihovega trpljenja.
Datum 17. maj je bil izbran v spomin na tragični dogodek iz leta 1942, ko so slovenski partizani v soteski Iške umorili 53 oseb, večinoma slovenskih Romov. To nasilje predstavlja temno poglavje slovenske zgodovine, ki se v prenesenem pomenu nadaljuje tudi danes, ko je ukinitev praznika dojeta kot simbolna aroganca oblasti.
Slovenska zemlja je prepojena s krvjo žrtev povojnega revolucionarnega nasilja, rane pa še vedno krvavijo. Izvensodni povojni poboji več kot 15.000 slovenskih mož in sinov so zločin, ki ne zastara. Žrtve še po 80-ih letih čakajo na kraj večnega počitka, kar je naloga, ki jo dolgujemo svojim prednikom in zanamcem.
Zadnja poteza predsednice države, ki je ZZB za vrednote NOB odlikovala z zlatim redom za zasluge, je mnoge razočarala in razžalostila. Takšno dejanje boleče razdvaja narod in po nepotrebnem razplamteva čustva, ki jih je težko pomiriti.
Na današnji dan se združujemo v mislih in molitvi, da bi se spomnili kalvarije slovenskega naroda izpred 80 let. Prosimo, da žrtve najdejo večni mir. Spominjamo se očetov, mater, bratov, sester in otrok, ki so izginili v breznih, taboriščih, zaporih ali preprosto v tišini. Njihova edina “krivda” je bila želja po svobodi in zvestoba lastni vesti.
Za mnoge od teh ljudi ni groba, ni spomenika, ni zapisa v zgodovinskih knjigah. Danes želimo izreči tisto, kar jim je bilo odvzeto: resnico, priznanje in spoštovanje. Naš namen ni obsojati, temveč se spomniti in priznati trpljenje, se pokloniti spominu in jasno reči: To se ne sme nikoli več ponoviti. Brez resnice ni pravične prihodnosti, brez spomina ni narodne sprave.
Žrtve si zaslužijo naš glas. Naj bo ta dan opomin in zaveza, da bomo kot narod gradili družbo, v kateri bo vsako človeško življenje spoštovano, vsaka pravica varovana, in vsaka zgodovina – tudi boleča – priznana. Večna čast in spoštovanje žrtvam komunističnega nasilja. Naj počivajo v miru.
Spletno uredništvo
