Kaj je računalniška pismenost?
Računalniška pismenost je sposobnost uporabe računalnikov in programske opreme ter računalniške tehnologije. V dobi, kjer je skoraj vse, izobraževanja, delovna mesta, novice, zabava, na voljo preko računalnika, to postajata zelo pogosti in bistveni spretnosti. Računalniška pismenost je postala pomembna, če ne ključna za življenje in delo v sodobni družbi.
Časi se spreminjajo, napredek pa zahteva tudi vse več računalniškega znanja. Pred desetimi leti je bil računalniško pismen tisti, ki je znal brati in pošiljati elektronsko pošto, za silo uporabljati urejevalnik besedil in elektronske preglednice ter znal v spletu priti na želeno spletno stran. Danes temu ni več tako, še posebej pa se mora vsak posameznik zavedati nevarnosti, ki nanj prežijo na spletu. Kako se zavarovati pred grožnjami, ki prežijo na internetu, je enako pomembno kot prepoznavanje groženj samih. Vsak se mora zavedati pomena osebnih podatkov in kako pomembno je, da ti ostanejo zasebni.
O tem, kakšna je računalniška pismenost v Sloveniji, smo se pogovarjali z g. Markom Toplakom, neodvisnim svetovalcem s področja informacijskih tehnologij, upravljanja poslovnih procesov in razvoja poslovanja.
Svojo strokovno pot je Mark Toplak začel, ko se je zaposlil v podjetju Intertrade, v zastopstvu za IBM, kjer se je začel ukvarjati z informacijskimi tehnologijami, kar je postala njegova poklicna specializacija. Njegovo poslovno delovanje je močno povezano z multinacionalko IBM, v kateri je bil večji del poslovne kariere tudi zaposlen. Večino časa je deloval v mednarodnem okolju, na začetku na tehnološkem področju kot sistemski inženir – specialist za programsko opremo, nato v prodaji in v nadaljevanju na vodstvenih položajih s področja storitvenih dejavnosti, vodenja poslovanja in ljudi. Pri svojem delovanju je še vedno povezan z IBM-om in poslovnimi partnerji, ves čas pa še vedno deluje v mednarodnem okolju.
Kakšna je, po vašem mnenju, računalniška pismenost v Sloveniji?
Na splošno je računalniška pismenost v Sloveniji dobra, obstajajo pa precejšne razlike med generacijami. Med tem, ko mladi večinoma nimajo težav z uporabo računalnikov in ostalih sodobnih komunikacijskih naprav in aplikacij, to ne velja za starejše. Pri mladih je prej, kot sama računalniška pismenost, problem odvisnost in navezanost na sodobne aplikacije in naprave.
Srednja generacija se je bila primorana priučiti uporabe sodobnih tehnologij in pripomočkov, kdaj in kako je odvisno od delovnega okolja, osebnih afinitet in ne nazadnje splošne izobrazbe. Sodobni delovni procesi v veliki meri zahtevajo računalniško pismenost.
Pri starejši generaciji je zadeva bolj individualna. Odvisna je od več dejavnikov, kot so izkušnje iz preteklosti, osebne afinitete, tudi osebne potrebe, itd. Starejši često potrebujejo pomoč. Poleg družine, prijateljev, znancev obstajajo tudi programi kot je Simbioza, tečaji na tretji univerzi, itd. Nikakor pa ne smemo starejših siliti v uporabo sodobnih tehnologij, omogočiti jim moramo funkcioniranje tudi na konvencionalen, njim ustaljen način.
Ali v šolah dajejo dovolj poudarka na računalniški pismenosti?
Kot oče treh otrok, dveh odraslih, arhitektinje in zdravnika, ter enega odraščajočega, lahko rečem, da pri mladih z računalniško pismenostjo ne vidim posebnega problema. Potrebno jim je omogočiti uporabo sodobnih naprav, jih pravilno usmerjati h koristni uporabi, zadeve gredo lahko v precejšnji meri naprej same, sodobna računalniška orodja so intuitivna.
Potrebna je skrb v smislu preprečevanja zlorab, pretirane nekoristne uporabe in tudi že omenjene zasvojenosti.
Sodelovali ste v različnih projektih in skupinah tako doma kot v tujini. Kako je s tem drugje po svetu?
Drugod po razvitem svetu je situacija podobna kot pri nas. Obstajajo tehnološko naprednejše države, npr. ZDA, ki pri novih tehnologijah in z njimi povezanimi poslovnimi procesi, ter posledično načinom življenja za kakšno leto dve prehitevajo, vendar jim ostali hitro sledijo. Tudi v Evropi so razlike, nekatere države so naprednejše, a ostale hitro sledijo. Včasih je med naprednimi tudi Slovenija, npr. pri vpeljavi samopostrežnih blagajn (self checkout) v Mercatorju smo prehiteli sosede.
Verjetno so pomembnejše razlike, ki so povezane z razvojnimi strategijami držav, šolskim sistemom, predvsem visokošolskim ter tudi davčno politiko, ki pritegne direktne tuje investicije tehnološko naprednih podjetij v neko državo. To posledično prinese kakovostna delovna mesta in karierne možnosti, še posebej mladim. Tu ima Slovenija težave.
Znana je strateška odločitev Indije izpred približno dveh desetletij, ki je prilagodila izobraževalni sistem potrebam globalne IT industrije in pritegnila investicije. Primer z Balkana je Romunija, ki je pritegnila globalna IT podjetja z davčnimi olajšavami. Moje neposredne izkušnje, se nanašajo na sodelovanje s korporacijo IBM, se začnejo v letu 1988 po zaposlitvi v podjetju Intertrade, takratnemu zastopniku IBMja v Jugoslaviji. Jugoslavija je bila edina od vzhodnoevropskih, komunističnih držav, v kateri so se tržili in uporabljala IBM-ovi proizvodi. Družbene spremembe v tem obdobju so med drugim botrovale demokratizaciji trga. Kot ostala globalna podjetja, je tudi IBM kmalu po leto 1990 začel v vseh teh državah odpirati podružnice, tudi v Sloveniji. Razlika med Slovenijo in ostalimi CEE državami, delno izvzemši države bivše Jugoslavije, je bila takrat v znanju. Strokovnjaki iz Slovenije smo pomagali v celotni regiji pri vpeljevanju novih tehnologij. V nadaljnjih 20 letih se je situacija popolnoma spremenila, obrnila na glavo. IBM je v skoraj vseh državah centralne in vzhodne Evrope, investiral v centre z mednarodno vlogo s 1000 in več zaposlenimi. Te investicije so obšle države bivše Jugoslavije. V letu 2015 se je IBM končno odločil za strateško investicijo na zahodnem Balkanu, v igri je bila Slovenija, vendar se je zaradi nespretnosti aktualne vlade, odločil za Hrvaško.
Pri svojem delu v mednarodnem okolju opažam, da se podobno kot IBM obnašajo ostala globalna podjetja. Intenzivno investirajo v CEE regiji, a te investicije obidejo Slovenijo.
Kaj bi bil vaš predlog za dvig računalniške pismenosti v Sloveniji? Kako se s tem spopadajo v tujini?
Mislim, da računalniška pismenost ne predstavlja posebnega problema. Večji izziv je izobraževanje IKT (IKT – Informacijsko-komunikacijska tehnologija) strokovnjakov.
Ko govorimo o šolah, bi se morali vprašati kako je z izobraževanjem IKT strokovnjakov, ki se nanaša na univerze in visoke šole. Mislim, da na tem področju obstaja premajhna povezanost med izobraževalnimi inštitucijami ter podjetji, predvsem multinacionalkami, ki kreirajo trende, vplivajo na standarde in proizvajajo tehnologije in produkte za celovite IT rešitve. Pogosto opažam, da imajo IT strokovnjaki pri razvoju aplikativnih rešitev težave z razumevanje celovite arhitekture kompleksnih IT sistemov.
Za konec pa še bolj lahkotno vprašanje. Zaradi svojega dela veliko potujete. Kaj na potovanjih najbolj pogrešate?
Vsekakor družino in prijatelje, s katerimi veliko časa preživimo v naravi. Potovanja, tudi poslovna, so mi pri srcu, saj rad potujem. Še raje pa se na pot odpravim z motorjem.
