Zakaj tako agresivno branimo naša prepričanja?

 

Kaj je v nas, da smo zavoljo imeti prav, pripravljeni iti v vojno s sočlovekom, raso ali celotno državo? Zakaj je pomembno in nam tako močno paše imeti prav? Kaj pridobim in občutim, če imam prav, ko je po moje in kadar dokažem, da imajo drugi narobe? Kaj občutim v primeru, da se sam motim? Ali sprejmem sebe in svoje občutke tudi, ko mi spodleti?

Kako je možno, da občutim strah, jezo in užaljenost v trenutku, kadar so ogrožena moja najgloblja prepričanja? Vem ali samo verjamem?

Če bi sam pri sebi resnično zagotovo vedel in verjel, v kar sem prepričan, potem me nihče, ki trdi nasprotno, ne bi čustveno ogrozil in vznemiril. Nasprotno: prepričanje drugega človeka v meni izzove agresijo, jezo in strah samo zato, ker sam v sebi nosim dvom. Strah pred dejstvom, da ne vem, kaj je resnica, prekrijem z mentalnimi koncepti, ki so pogosto kreacija verskih in političnih sistemov. Tako povzamem priučeno resnico, kateri popolnoma verjamem. Prepričanje je podzavestni mentalni konstrukt uma, ki v človeku ustvari iluzijo resnice. Pogosto so prepričanja tista, skozi katera si dajemo pravico soditi o tem, kaj je prav in kaj narobe. 

Vir: Klemen Logar

Narava vsakega prepričanja je, da ima nasprotni pol. Ko sem soočen z ljudmi, ki gojijo prepričanja, različna od mojih, zaradi lastnega dvoma v svojo zgodbo, občutim nelagodje in ogroženost. Pri sebi mislim, da bi morali vsi delati in misliti tako kot jaz, ker dojemam realnost in situacije samo skozi svoj omejeni filter mentalnih konceptov. Premočno prepričanje v svoj prav pogosto vodi v konflikte in sovraštvo na osebni ter kolektivni ravni.

Človeku, ki je resnično spoznal sebe in svojo notranjo resnico, je popolnoma vseeno, v kaj verjamejo ljudje okoli njega. Ker je tak človek osvobojen potrebe po dokazovanju svoje lastne vrednosti, z lahkoto sprejme in vrednoti različne zorne kote razmišljanja. V sebi ve, da je za harmonijo vedno potrebna uravnoteženost argumentov. Še več, v različnosti in unikatnosti vidi lepoto in pestrost. Ne počuti se ogroženega s strani ljudi, ki živijo in razmišljajo drugače. Izhaja iz dejstva in globalnega pogleda, da v jedru vseh živih bitjih živi ista duša, ki se izraža na neskončno različnih načinov. Zaveda se dejstva, da so prepričanja pot rasti življenja na Zemlji. 

Prava rast ni v pridobivanju novih konceptov, pač pa v preseganju in opuščanju le-teh. Staro prepričanje pogosto nadomestimo z novim in dokler smo na progresivni poti osebnega razvoja, je to povsem v redu. Ko pa nastopi čas za pravo svobodo in preseganje lastne identitete, pa so prepričanja in koncepti kot trn, ki ga uporabimo, da iz pete vzamemo drug trn, vendar na koncu zavržemo oba! Prepričanja so kot lestev, ki nas pelje vedno bolj v zavedanje, kdo smo in kaj je naša prava narava. Prava duhovnost in resnično spoznanje ne temelji na nobeni veri ali prepričanju v teorije vesoljcev, ravne zemlje in ne vem kaj še vse. Temelji na resničnem in izkustvenem spoznanju samega sebe kot univerzalno, neomejeno in brezčasno zavest. 

Razlika med verjeti ali vedeti, je izkustveno spoznanje, kdo sem Jaz! 

V čistem zavedanju, ko samo smo, je prisotna odprtost, neomejenost in večnost, ki lahko sprejme vse koncepte in vsa prepričanja, a se na nobenega ne nalepi. Realnost in zavedanje je ista stvar in mi vsi smo iz istega izvora, ne glede na to, v kaj smo prepričani in v kaj verjamemo. 

Absolutna resnica je ena, vse ostalo pa je igra uma, ki skozi svojo kreativnost ustvarja prepričanja, sodi in dela zaključke. Kdor želi vedeti, kaj je res, mora priti do izvora samega sebe. Preko vseh misli, zgodb, občutkov, ter se samo enkrat zazreti v to, kar sam JE. 

Kolumna prvotno objavljena na portalu Notranjska.si, za katerega piše Klemen Logar.

Kolumna je avtorsko delo posameznika.