Kakšna prepričanja imamo o sebi? Za kakšno osebo se imamo? Kakšne so naše misli o sebi? Kako čutimo sebe, naša čustva in občutke? Kako se obnašamo, ko smo sami in kako se naše obnašanje spremeni, ko smo v družbi z ljudmi? Pokažemo in izrečemo tisto, kar resnično čutimo v sebi ali se prilagajamo ljudem in povemo samo to, kar si želijo slišati? Kakšen je naš notranji monolog?
Preko opazovanja naših misli, odzivov, občutkov in reakcij spoznavamo sebe. S tem pridobimo trenutno sliko našega stanja in lahko vidimo vse odzive in misli, ki so nam bili vsiljeni z strani staršev in družbe. Več pozornosti, kot jo obrnemo v opazovanje nas samih, več stvari, ki jih spoznamo in vidimo v sebi, bolj jasno nam postane, koliko stvari v resnici ni naših. Koliko je podedovanega obnašanja, odzivanja, razmišljanja in čustvovanja, ki izhajajo iz naše vzgoje v otroštvu, v šoli.
Vse življenje se trudimo, da ne bi postali kot naši starši, nazadnje pa mnogi opazijo, da se dogaja ravno to. Moč podzavesti je tisočkrat, če ne še več, močnejša od našega zavestnega uma.
Večina kontrole, za katero mislimo, da jo imamo, je iluzorne. Ne izbiramo si misli, občutkov, reakcij, niti situacij v življenju. Velika večina tega je pogojena.
Kar pa ne pomeni, da je sprememba nemogoča in svoboda nedosegljiva. Nasprotno – ravno preko opazovanja in spoznavanja sebe ugotovimo, kje smo sploh ujeti. Dokler ne vidimo problema, ta za nas ne obstaja, pa vendar čutimo njegove posledice. To pomeni, da se ne zavedamo vplivov, ki jih pogojeno vedenje ima na nas. Preko obračanja pozornosti na svoje odzivanje pa nam bolj in bolj postaja jasno, kako kruti, obsojajoči, negativni in destruktivni smo do sebe. Kako si lažemo in skrivamo občutke in okolici kažemo lažno sliko tega, kar je v nas. Z vsem tem nenazadnje izdamo sebe, svojo resnico in svobodo.
Um je neverjetno kreativno orodje. Skozi pretekle izkušnje ustvarja slike, zgodbe in občutja, ki jih uporablja za mentalno projekcijo naše prihodnosti, ki pa se v veliki meri pokaže za napačno. Ugotovimo, da se celo življenje borimo proti nekim idejam, strahovom in skrbem, ki so v resnici popolna izmišljotina našega uma.
Ker ne predelamo bolečih izkušenj, ki jih življenje prinese vsakemu izmed nas, se zapiramo vase in gradimo psihološke obrambne zidove. Zapiramo se eden pred drugim in nato trpimo, saj se počutimo izolirane in same.
Več kot imamo v sebi nepredelanih bolečin in nerazrešenih odnosov, bolj se čustveno in tudi fizično zakrčimo. Postajamo razmišljujoči roboti, ki smo se zaradi strahu pred prizadetostjo tako odrezali od okolice in naših lastnih občutkov, da nismo sposobni čutiti več ničesar.
Otopeli, zakrčeni, mračni in nervozni obupano potrebujemo vsaj nekaj minut oddiha od vsega našega nelagodja. Droge, alkohol, cigareti, hrana in nešteto raznoraznih odvisnosti, nam služijo kot mašilo, da vsaj za nekaj trenutkov umirimo naš podivjani in zmedeni um. Vendar vse to na dolgi rok še poglablja naš notranji nemir in nas bolj in bolj odtujuje od naše narave.
Naša narava je sreča in mir, a da to postane resnično za nas, je potrebna konkretna pot vase. In vse se začne z opazovanjem samih sebe. Šele potem vidimo, kako močno smo se ujeli, istočasno pa se nam preko tega pokaže pot nazaj domov. Domov v mir in lastno srečo, ki je v resnici vedno tukaj in zdaj!
Ekskluzivno za portal Gorenjski-utrip piše Klemen Logar
Kolumna je avtorsko delo posameznika.
