Ali bomo danes po seji Sveta stranke Desus lahko o Karlu Erjavcu kot predsedniku Desusa govorili v pretekliku, bo znano še danes. V preteklosti smo bili deležni njegovih komičnih predstav, ki bi bile lahko zabavne, če jih ne bi izvajal človek, ki je s svojimi poslanci večkrat krojil usodo slovenskih vlad. Zanimivo je, da so ga njegovi »penzionisti« kljub neizpolnjeni obljubi o tisoč evrov visoki pokojnini in še drugi silni »skrbi« za upokojence, vsakič znova poslali nazaj v parlament. Očitno je demenca dela slovenskega volilnega telesa res huda bolezen. Pa vendar so se teflonskemu Karlu po skoraj petnajstih letih vodenja stranke začela tresti tla pod nogami. Prvič se mu je zalomilo na parlamentarnih volitvah leta 2018, ko je v tržiški volilni enoti prejel 394 glasov in je bil kot predsednik stranke Desus lahko v parlamentu samo še kot gost.
Za tem velikim volilnim porazom je najbolj znani Naklanec v začetku januarja 2020 doživel drugi poraz. Na kongresu stranke ga je porazila dr. Aleksandra Pivec in prevzela vodenje stranke. Obljubil je, da se v politiko ne bo več vračal in seveda to obljubo kmalu prelomil. Ko je slovensko politično ozadje sprevidelo, da se je Pivčeva odločila za sodelovanje v vladi Janeza Janša in državotvorno delovala v hudih časih spopada z epidemijo, so jo zrušili. Zaradi bokala vina in parih rezin pršuta. Pa se je kot »rešitelj« stranke Desus spet pojavil Karel in strici so v njem videli nekaj več kot kdaj koli prej, postal naj bi kar mandatar. S 394 glasovi slovenskega naroda direktno na vrh vlade. Poteza iz silne želje po oblasti in milijardah, ki nam jih je predsednik vlade Janez Janša izpogajal v Bruslju, ali v želji pomagati svojim »penzionistom«? Pa mu spet ni uspelo, njegov načrt pod KUL dežnikom je propadel, še lastni poslanci so se mu odrekli.
In kako bo danes na Svetu stranke Desus? Če so na dnevnem redu za obstoj stranke bolj kot ne banalne teme, bo verjetno razprava stekla tudi o predsedniku. Verjetno sam že sluti, da se njegovo predsedovanje stranki počasi izteka in se je zato zaposlil v Iskratelu, ali pa gre pri vsem tem samo za slepilni manever, da bi dokazal, da ni odvisen od stranke. Vsekakor pa bi bil ob vsem »prizadevanju« za dobrobit upokojencev ter tako razklani stranki in njenih poslancih čas, da odide. Čas za njegov zadnji poraz in odhod iz slovenske politike za vedno.
