“Želim si, da bi s sodelovanjem vseh udeležencev, vaterpolo spet pridobil ugledno mesto, ki ga je nekoč že imel.” Boris Margeta
Na Brdu pri Kranju so v okviru Slavnostne akademije podelil najvišja priznanja in nagrade tistim, ki so v preteklem letu in letih, pozitivno prispevali bodisi k višjemu družbenemu, bodisi gospodarskemu razvoju in napredku Mestne občine Kranj. Za svetovno uspešno delo vaterpolskega sodnika je Plaketo Mestne občine Kranj za leto 2017 prejel gospod Boris Margeta. Z njim smo se pogovarjali o njegovi poti vaterpolskega sodnika, željah in pričakovanjih.
1. Boris, kako to, da ste po uspešni trenerski karieri, presedlali med sodnike?
Vedno me je veselilo predvsem sojenje. Po končani igralski karieri, sem takoj pričel s sojenjem. Kmalu zatem sem bil povabljen k oživitvi vaterpola v Ljubljani. Tako sem kot trener odšel v Ljubljano, kjer smo ustanovili klub in sem svoje sodniško znanje nadgrajeval kot trener. Seveda prej ali slej pride trenutek, ko se je potrebno odločiti, katero kariero nadaljevati, saj roko na srce obe vlogi terjata ogromno časa. Ker smo takrat v Ljubljani s selekcijami, ki sem jih treniral, osvojili najvišje naslove. Imeli smo veliko bazo otrok, zato sem se odločil, da sem svoje poslanstvo izpolnil in nadaljeval le še sodniško kariero.
2. Kdaj pa ste opravil mednarodni sodniški izpit in katera je bila vaša prva mednarodna tekma v ligi prvakov?
Izpit za mednarodnega sodnika sem opravil leta 1997 v italijanskem mestu Como. Svoje prve tekme v Ligi prvakov pa ne bom pozabil, saj je bil to čas, ko je bila Jugoslavija pod sankcijami, letala tja niso letela, z avtom je bilo prenevarno. Prejel sem delegacijo Bečej: Vašaš, v Bečeju v Vojvodini. Našel sem edini let v tednu, švicarske letalske družbe in tako se je začela mednarodna kariera.
3. Hitra je bila tudi vaša pot med najboljše sodnike sveta, saj ste bili prvič na OI že leta 2000. Kje je to bilo in koliko OI je za vami?
Moja prva Olimpijada je bila leta 2000 v Sydneyu v Avstraliji. Od takrat sem sodil na vseh olimpijadah torej še Atene, Peking, London in lani v Riu.
4. Malo je SP, EP in finalov lige prvakov, da vi na njih ne bi bili prisoten na njih. Se je to že kdaj zgodilo?
Ponavadi me vprašajo, na kolikih sem že bil he he. Od leta 2000 do danes sem bil na vseh Svetovnih prvenstvih, razen na lanskem v Budimpešti. Le tega sem odpovedal, saj je bila lanska sezona zelo naporna, kar se sojenja tiče in sem se po 15ih letih odločil, da si poletje vzamem za družino. Svetovna prvenstva se namreč igrajo v poletnih mesecih vsake dve leti in trajajo med tremi in štirimi tedni.
5. Kar nekaj časa ste bili podpredsednik združenja svetovnih sodnikov sveta. Sedaj ste že njihov predsednik. Koliko časa še?
Za predsednika Svetovne sodniške vaterpolske zveze (WWR) sem bil izvoljen v Riu na Olimpijskih igrah, leta 2016. Mandat traja štiri leta z možnostjo nove izvolitve. Maksimalno je ena oseba lahko izvoljena na položaj dvakrat.
6. Sodnik ste lahko do katerega leta in kaj nameravate potem?
Vaterpolski sodniki imamo omejitev do 55 let. Čeprav je ravno času odgovarjanja na vaša vprašanja, s strani Svetovne plavalne zveze prišel predlog, da se starostna omejitev zviša na 60 let. Ali bo sprejet ali ne, se bo odločalo na FINA kongresu spomladi. Po končani sodniški karieri, se bom verjetno posvetil delu delegata in izobraževanja mladih sodnikov.
7. Pri toliko potovanjih v sodniški vlogi imate verjetno za seboj kakšno dobro ali pa slabo dogodivščino?
Seveda se je nabralo veliko dobrih in k sreči malo slabih dogodivščin. Dobre so seveda povezane z dobro odsojenimi tekmami, ko sta obe ekipi zadovoljni, slabe s sodniškimi napakami. Sodnik je namreč le človek, ki greši kot vsi ostali. Seveda pa moramo s treningi in izobraževanji stremeti k temu, da je teh napak čim manj. Ker veliko potujemo, je dobra dogodivščina že to, da ob pravem času prideš na prizorišče, pa da pride tudi tvoja prtljaga. Na primer v Riu, je bil za uradne osebe pravi podvig, da so sploh prišlido bazena, saj nihče ni govoril angleško, šoferji niso vedeli kam naj nas peljejo, časovnice prevozov se ni držal nihče, tako da, če bi se omejil le na Rio, bi bil tale članek predolg. Skratka zdi se mipomembno, da dokler bo dobrih dogodivščin več in mi bo sojenje v veselje, bom to delo opravljal še naprej.
8. In na koncu, kaj želite slovenskemu vaterpolu?
Slovenskemu vaterpolu bi želel predvsem obilo dobrih medčloveških odnosov, zmožnost nekoga pohvaliti, poiskati tisto dobro v človeku, ne pa celo življenje kritizirati in širiti negativizem. Želim si, da si s sodelovanjem vseh udeležencev, vaterpolo spet pridobi ugledno mesto, ki ga je nekoč že imel.
Hvala lepa in lepe praznike vam želim
