Balkanska regija je že dolgo podvržena zapleteni etnični in politični zgodovini, prav tako pa se je znova začela soočati z naraščajočimi napetostmi, zlasti med Srbijo in Kosovom. Razsežnosti tega konflikta se razkrivajo v ozadju geopolitičnih ambicij in vpliva različnih mednarodnih akterjev, pri čemer se izpostavlja vloga Rusije in vprašanja o stabilnosti ter varnosti v regiji.
Septembra je Srbija na svoj meji s Kosovom razporedila napredno orožje, kar je pomenilo eno največjih vojaških krepitev Srbije po skoraj četrt stoletja od konca vojne na Kosovu. Govorec za Nacionalni varnostni svet Združenih držav je to označil kot »neprimerno«.
Vodstvo Aleksandra Vučića v Srbiji, ki se zdi, da izkorišča krizo na Kosovu kot način preusmeritve pozornosti od domačih političnih izzivov, kaže na priložnostno naravo trenutne politike, namesto utemeljenosti na nacionalističnih načelih. Zgodovinske in etnične povezave med Srbijo in Kosovom obstajajo, a kljub temu so pričele naraščati napetosti glede na rezultat političnih izzivov, ki presegajo zgolj ali samo domače okvire. Prav tako je Aleksander Vučić izboljšal »mednarodno roko«. Z vzpostavljanjem in razreševanjem kriz na Kosovu se je Vučić postavil kot določevalec stabilnosti v regiji. Vloga, ki jo igra, mu omogoča pogajanja z državami na Zahodu, obljubljajoč, da bo lajšal napetosti, če bodo izpolnili njegove zahteve po gospodarski podpori. Pogajanje te vrste je le eden od načinov, kako je/bo Vučić »izigral« Združene države in Evropo. Evropski voditelji, med njimi tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, pravijo, da želijo Srbijo vključiti v EU. Vučić je nekako teoretično pristal na pristop v EU, a to počne zgolj zato, ker mu članstvo prinaša pomoč, v resnici pa želi, da Srbija ostane na dolgi in neskončni poti pristopa. Namreč, v osnovi si Aleksander Vučić ne želi pridružitve, saj bi ga le-ta prisilila k utrditvi vladavine prava.
V tem kontekstu je Rusija, ki ne priznava neodvisnosti Kosova, pridobila ključno vlogo. Moskva aktivno izvaja informacijske operacije, ustvarja razdor med državljani Kosova in Srbije ter krepko povečuje svoj vpliv v sami regiji, predvsem s strateškimi povezavami in vojaškimi sredstvi ter energetskimi obljubami. Zakaj je Rusija »vesela«, da se vzpodbuja zgodovinski konflikt med Kosovom in Srbijo? To namreč obremenjuje vire zveze NATO in slabi ameriško moč v Evropi. NATO je leta 1999 »prisilil« Srbijo, da se umakne iz Kosova, od takrat naprej pa zveza Nato ohranja majhno mirovno vojaško silo na področju Balkana.
Ruski predsednik Putin uporablja tako imenovan »kosovski precedens« za obrambo svoje nezakonite invazije na Ukrajino. Po tej zviti logiki, izraženi v govoru ruskega stalnega predstavnika pri ZN januarja letos, Putin namreč trdi, da je pridobitev ukrajinskih ozemelj upravičena z neodvisnostjo Kosova. Nezakonita in divje ponarejena aneksacija je tako izvedena na okupiranih ukrajinskih ozemljih, kar je podobno boju Kosova za neodvisnost od Srbije pred več kot dvajsetimi leti.
Kljub temu je pomembno preprečiti širjenje konflikta na druge države v regiji, saj bi nadaljnje destabilizacije lahko vplivale na širši Balkan. Naraščajoče napetosti lahko povzročijo širjenje nestabilnosti in destabilzacijo na celotno Evropo, kar bi Rusiji še kako prišlo prav, saj Putin želi preusmeritev pozornosti stran od Kijeva in Ukrajine.
Nujno je, da mednarodna skupnost prepozna in ustrezno odreagira na naraščajoče geopolitične napetosti na Balkanu. Stabilnost in varnost na tem delu Evrope sta ključni za ohranjanje ravnotežja moči ter preprečevanje širjenja vpliva Rusije, prav tako pa je potrebno zagotoviti močno mednarodno sodelovanje, da se prepreči širjenje konflikta in ohrani mir na Balkanu ter v širšem evropskem kontekstu.
Spletno uredništvo Kolumno za Gorenjski utrip piše Andrej Vastl
