Evropska komisija je v Uradnem listu objavila Izvedbeno uredbo Komisije o vpisu imena v register zajamčenih tradicionalnih posebnosti »Slovenska potica«, s katero je zaščitila Slovensko potico kot zajamčeno tradicionalno posebnost. Minister dr. Jože Podgoršek je ob tem dejal, da je zelo ponosen, da bo tako imenovana ambasadorka Slovenije in tradicionalna slovenska sladica, kot nov zaščiten produkt pomagala Sloveniji k še boljši prepoznavnosti po svetu.
Najstarejša pisna omemba potice, in sicer kot »povitica«, je v delih Primoža Trubarja iz let 1575 in 1577. Najstarejši recept za potico je objavil Janez Vajkard Valvasor, v šesti in sedmi knjigi svojega dela Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689. Pozneje so v različnih zapisih že dosledno uporabljajo naziv potica. Do 19. stoletja sta bila znana dva načina peke potice, in sicer kot polžasto zavit zvitek namazanega testa ali kot kolač z luknjo v sredini. V prvi kuharski knjigi v slovenskem jeziku iz 1799, ki jo je napisal Valentin Vodnik, je navedena tudi potica in sicer kot način oblikovanja razvaljanega kvašenega peciva z različnimi nadevi.
Prve slovenske potice so bile sadne, z nadevom iz zdrobljenega suhega sadja in medu. Suho sadje za potice so na peči ali v peči posušili in v možnarjih ali v mlinskih stopah zdrobili v moko. Sladkali so jo z medom. Poleg sadja so kot nadev uporabljali še orehe, lešnike, bučna semena, pehtran in kasneje rozine. Nadev potice je lahko tudi slan in tako so nastale ocvirkovka, špehovka, drobnjakova in druge slane potice.
