V šolsko in družinsko okolje vedenjsko nesprejemljivega otroka bi morali vstopati tudi družinski terapevti

Šole se iz leta v leto pogosteje soočajo s težavami in izzivi otrok, ki so plod nevzgoje nevzgojenih staršev oziroma bi jih lahko imenovali zanemarjeni otroci. V dobro celotne družbe zato nujno potrebujejo sistem, ki bo omogočal učinkovito vzgojno delovanje pri tistih otrocih, ki opazno izstopajo po svojem nesprejemljivem vedenju in pogosto predstavljajo nevarnost za vrstnike in družbo.

In čeprav je šola prostor vzgoje in izobraževanja, žal nima strokovnjakov za prepoznavanje in rehabilitiranje osebnostnih posebnosti posameznikov ter posledično izvajanje kognitivno vedenjske terapije. Za to področje bi bilo potrebno zagotoviti dovolj kadrov s področja psihologije in pedopsihiatrije, ki bi se po potrebi vključevali v celostno obravnavo otroka. Hkrati bi morali spreminjati tudi okolje v katerem živi otrok, saj je otrok produkt okolja, v katerem odrašča. To pomeni, da bi morali v šolsko in družinsko okolje vedenjsko nesprejemljivega otroka vstopati tudi družinski terapevti.

Na problematiko pomanjkanja kadra že dlje časa opozarjajo v centrih za duševno zdravje, čeprav je bilo v zadnjih letih na tem področju vendarle nekaj pozitivnih premikov. Kljub temu so trenutno otroci s čustveno vedenjskimi težavami deležni terapije enkrat mesečno ali celo enkrat na tri mesece, kar je nedvomno premalo.

Zanima me:

1.     Ali pripravljate kakršne koli ukrepe za spodbujanje izobraževanja deficitarnih kadrov s področja psihologije, psihiatrije, logopedije in družinske terapije?

2.     Kako vidite vlogo družinskih terapevtov v sodobni družbi, ki se vse pogosteje sooča z vedenjskimi in čustvenimi stiskami otrok in mladostnikov?

3.     Kaj menite o tem, da bi uvedli obvezno družinsko terapijo za starše čustveno in vedenjsko izstopajočega otroka?